Krščanstvo je vplivalo na zgodovino madžarske države, izobraževanje, arhitekturo, glasbo, koledar in družinske običaje. Sveti Štefan oziroma Szent István povezuje krščanski spomin z ustanovitvijo madžarskega kraljestva. Rimskokatoliška cerkev ima pomembno zgodovinsko vlogo. Katoliške prakse lahko vključujejo mašo, krst, birmo, poroke, pogrebe, godove svetnikov, romanja in velike praznike, vendar se udeležba posameznikov razlikuje. Madžarska reformirana cerkev se običajno imenuje »református« in ima globoke korenine, zlasti v nekaterih delih vzhodne Madžarske. Pri bogoslužju in zasnovi cerkva navadno močno poudarja Sveto pismo, pridigo in preprostost. Luteransko tradicijo se v madžarščini običajno opisuje z izrazom »evangélikus«. K verski podobi države prispevajo tudi pravoslavne in druge krščanske skupnosti. Judovske skupnosti so pomembno prispevale k madžarskemu mestnemu, trgovskemu, intelektualnemu, umetniškemu in verskemu življenju. Holokavst je uničil mnoga življenja in skupnosti, judovsko bogoslužje, kultura, izobraževanje in spominjanje pa se nadaljujejo. Prisotne so tudi muslimanske, budistične, hindujske in druge verske skupnosti. Nekateri svojo dediščino povezujejo z omejeno versko prakso, sledijo osebni duhovnosti ali se ne opredeljujejo za pripadnike vere. Verski objekti segajo od vaških cerkva in samostanov do sinagog, molilnic in sodobnih skupnostnih centrov. Stavba je lahko prostor za bogoslužje, spomenik kulturne dediščine, spominsko obeležje ali vse našteto. Religija je lahko pomembna pri porokah, pogrebih, izbiri hrane, oblačilih, šolanju in javnih praznikih. Ustrezna praksa je odvisna od posameznika, skupnosti in priložnosti, ne zgolj od oznake vere.
Religija na Madžarskem
Religija na Madžarskem vključuje katoliško, reformirano, luteransko, judovsko, pravoslavno in drugo krščansko vero, druge veroizpovedi ter nereligiozne načine življenja. Krščanstvo je močno oblikovalo praznike, stavbe, umetnost in javni jezik, čeprav se osebno prepričanje in verska dejavnost zelo razlikujeta. Spoštovanje se začne z vprašanjem, kaj oseba prakticira, namesto z ugibanjem.
Tip
Ne sklepajte o prepričanju na podlagi imena, oblačil, rojstnega kraja ali družinskega ozadja. Pred obiskom bogoslužja ali obreda preverite, ali so obiskovalci dobrodošli, ter vprašajte o oblačilih, fotografiranju, sedežnem redu in sodelovanju. Tiho opazovanje je običajno varneje kot posnemanje obreda, ki ga ne razumete.